Vino je lepa zgodba
14. januar 2022
Vino je tradicija, je kultura in umetnost. V vinu je resnica, v vinu je zgodba in vino je komunikacija.
»Vino je tradicija, je kultura in umetnost. V vinu je resnica, v vinu je zgodba in vino je komunikacija.« Tako se začenja katalog vinske hiše, ki jo vodi Jože Koželj in je največji tukajšnji distributer vina, tako velik, da si je za predstavitev svojega portfelja omislil celo bienalni festival vina. Na letošnjem osmem Festvinu septembra na Brdu pri Kranju pričakuje šestdeset slovenskih vinarjev in petindvajset iz tujine. Slovenska vinska zgodba je čudovita, je prepričan Koželj, obeti za letošnjo letino so lepi, odličen pa je bil lanski letnik, a bo na trgu boj, saj je bil tak povsod po vinorodni Evropi.
Gospod Koželj, kaj ste, distributer, vinski trgovec, promotor, ljubitelj vina?
Skoraj vse obenem. Če nisi ljubitelj vina, ne moreš biti njegov distributer, prvi pogoj je poznanstvo z vinarji, a če nisi ljubitelj, tudi ne moreš vina in vinske zgodbe prodajati naprej. V tem poslu ne moreš biti zgolj trgovec, trgovci so pač obremenjeni z odstotki, vinska zgodba pa je malo drugačna, mi se ukvarjamo z nečim, od česar naši vinogradniki oziroma vinarji živijo, ne le oni, od vinskega posla živijo cele družine. Po tej plati moramo biti, če lahko tako rečem, normalni trgovci in distributerji, zastopati jih moramo na pravi način, tako, da smo na koncu zadovoljni vsi, oni, mi in seveda naši kupci, tako posamezniki kot gostinci in trgovske verige, ki vino in njegovo zgodbo spet prodajajo naprej. Dolga veriga je to.
Berem, da ste največji slovenski vinski distributer, ki danes ponuja več kot 1500 različnih vin in zastopa 100 vinskih hiš. Kako ste začeli oziroma kaj vas je pripeljalo k vinu?
Preprosta zgodba je to, delal sem za nekoga, ki se je ukvarjal z distribucijo vina, a sva sodelovanje zaradi finančnih težav in drugih razlogov morala prekiniti, zato sem leta 2001 nadaljeval s svojim podjetjem, sicer ustanovljenim že prej, leta 1994. K temu so me nagovorili slovenski vinarji, ki sem jih prej že spoznal, svetovali so mi, naj njihova vina prodajam po restavracijah – in začel sem s tremi ljudmi. Zdaj nas je skupaj sedemnajst, že kar velika ekipa ljudi, ki imajo radi svoje delo. In ne nazadnje: vino je lepa zgodba. Če je v tem poslu vse prav usmerjeno, ves čas lepo kaplja, mora pa biti vse dobro premišljeno, da kje ne pušča …
Udeležil sem se zadnjega Vinarta v Zagrebu. Glavni organizator Sašo Špiranec mi je povedal, da nekateri vinarji, tudi slovenski, hrvaškim kupcem narekujejo trende in svoje vizije. Je tako tudi pri nas?
Seveda, še najbolj nekateri naši vinarji, ki so blizu Italije, pravzaprav vsi, ki veliko hodijo po svetu, in predvsem tisti, ki so na tujem dobili visoke ocene, skrbijo, da se doma za take uspehe ve, to pa je po svoje namig, smernica. Poglejmo uspehe malih vinarjev, po svetu so za Slovenijo naredili veliko.
Angel rdeče 2017
70,00 €
Batič
Slovenija
·
Vipavska dolina
·
Rdeče
·
Suho
·
2017
·
Angel Rdeče je intenzivne rubinaste barve z ognjenimi niansami ob robu kozarca ter z zajetnimi solzicami.Kompleksne čiste arome več kot omamijo. Zaprite oči in vonjajte kozarec z mislijo na vse možne rdeče sadeže v vseh mogočih oblikah. Nirvana je zelo blizu.Angel Rdeče sestavlja harmonijo treh sort. Merlota, ki poskrbi za strukturo vina, Cabernet Sauvignon poskrbi za aromatičnost vina. Cabernet Franc pa vinu vdihne eleganco in sklene krog.
Cuvee Rouge
26,85 €
Lavrenčič Estate
Slovenija
·
Vipavska dolina
·
Rdeče
·
Suho
·
2020
·
Rubinaste barve. Cvetica je intenzivna, fina kompaktna. Jagodičevje, češnja, vanilja, oblica zrelih črnih sadežev, hrastovina, kavne note. Suho, krepkejše. Večja mera zrelih, žametnih taninov. Kompaktna, čvrsta rdeča zvrst, primerna za zorenje.Ločeni trgatvi Cabernet Sauvignona in Merlota ob iskanju optimalne zrelosti grozdja. Sledi maceracija z dolžino trajanja fermentacije, presanje in pretok v lesene hrastove sodcke (225l) iz razlicnih francoskih hrastov, kjer je vino ob mesanju - bâtonnage (trikrat tedensko v prvem letu zorjenja) zorelo 30 mesecev. Nefiltrirana polnitev in dodatno zorjenje v steklenici.
Blagovna znamka
Lavrenčič Estate
Država
Regija
Vipavska dolina
Barva
rdeče
Volumen
0,75
Sorta
Rdeči Cuvee
Struktura
zrelo rdeče vino
Sladkorna stopnja
suho
Letnik
2020
Alkoholna stopnja
14,5 %
Vsebuje
sulfit
Prav tako so mi v Zagrebu povedali, da nekdaj hvaljena »velika vina«, torej masivna vina, z veliko alkohola in pridihom hrasta, danes niso več priljubljena in da vinarji to upoštevajo. Kako se je okus slovenskih pivcev spreminjal od osamosvojitve sem?
Z novimi generacijami se pogled na vino izrazito spreminja. Poznavanje vseh podrobnosti, ki zadevajo vino, je vse večje, zato se tudi vinogradniki in vinarji vse bolj trudijo, vidijo, na primer, da je vse bolj čislana prefinjenost vina, pomembna je povezava vina in hrane, to pa vodi k čistim aromam, hrast je zdaj le še začimba, dodatek k že sicer dobremu vinu. Dobra kulinarika tudi vse manj kliče po polsuhih ali polsladkih vinih, nepogrešljivi k sladicam seveda ostajajo nekateri predikati, trend šampanjcev in penin gre vse bolj v smeri suhosti, enostavnosti, čistosti, pitnosti. Vsak i ima piko na i, pri vinu je enako, ko zaznaš pravo zrelost in pravo harmonijo, veš, da je to to, mogoče je le še okušati in uživati. Pravi odnos do vina je ugotovitev, da vino ni za opijanje, ampak uživanje ob hrani.
Kdo postavlja trende? Velikokrat povzemamo tuje – prišla in v nekaterih primerih prešla je na primer moda barikiranih, vaniljastih vin, italijanskih penin, tudi gina, ruma, single maltov, japonskih viskijev …
Z dobo spletnih povezav se novi trendi pojavljajo hipno in po vsem svetu, a gre za izjemno vplivne trende, tudi vina so zraven, vsekakor, vzpon so tako doživela franciacorta, peneča vina iz Lombardije, zdaj je prodaja podobna, kot je bila, ne vzpenja se več, neverjetno pa je čez noč postal priljubljen prosecco.
Sem prebral prav, da se v Ljubljani proda polovica vsega, kar daste v promet?
Skoraj bi lahko rekel tako, da, širše ljubljansko območje je pomemben trg. Mi smo tu, na meji Gorenjske, in ta del je tržno oziroma prodajno najmočnejši, še zlasti za res posebna in res zanimiva vina. Koncentracija prebivalstva tu naredi svoje.
Na Brdu pri Kranju prirejate septembra predvsem kupcem v gostinstvu namenjen osmi festival vina Festvina. Kaj se je spremenilo od njegovih začetkov?
Sprva, začeli smo pred šestnajstimi leti na Brdu pri Kranju, je bil namenjen temu, da lahko pokažemo širok izbor vin, ki jih premoremo in prodajamo. Načrt je bil na enem mestu pokazati vina različnih vinogradnikov, vinarjev iz različnih dežel, različne okuse in vinske sloge ter hkrati omogočiti vsakemu od gostincev, ki je zadolžen za nabavo vin za svojo restavracijo ali sestavo vinske karte, dobro spoznati vsa vina, ki jih čez leto prodaja.
Od prvega Festvina se je veliko spremenilo, ohranjamo ga na dve leti, od prvih tristo obiskovalcev smo zdaj prišli na 1500 udeležencev, na prvem je svoja vina razstavljalo in dajalo v pokušino petindvajset vinogradnikov, zdaj jih pride petinosemdeset, od slovenskih šestdeset, preostalih petindvajset je iz tujine. Se pa naš festival od drugih razlikuje po tem, da res poudarjamo slovenske vinogradnike, saj tudi naš prodajni katalog temelji na njihovih vinih. Več kot pripravljeni smo se potruditi za čim boljšo distribucijo njihovih vin. V program letošnjega festivala 30. septembra bodo vključene tudi različne delavnice, a sam dogodek ne bo živčen, ampak umirjen in preprost, brez gneče, vsak bo imel priložnost pogovora z vinogradnikom, počasi in z občutkom. Festvina ne delamo s prodajnimi cilji oziroma zaslužkom v mislih, ampak kot reklamo za dobra vina.
Kupcem svetujete pri oblikovanju vinskih kart? Tu gre za someljersko zagato oziroma veselje oziroma umetnost spajanja hrane z vinom.
To je bil že na začetku naš namen, pomagati narediti lepo vinsko karto, torej táko, ki bo pokazala vsa slovenska vinska območja oziroma vinorodne pokrajine, začinjena pa bo tudi z nekaj malega vini iz tujine, zgolj kot zanimivost. Če ne bomo poudarjali celotne države in na vinske karte vključevali vseh vinogradnikov, ne bomo naredili veliko, ostali bomo na eni sami tirnici. Različnih okusov pa je veliko, zato ni smiselno vsiljevati le ene mode ali na primer le briških ali vipavskih vinogradnikov, tu so še štajerski, posavski, podravski, istrski … Zadnjič sem hodil okrog Brežic in se nisem mogel načuditi, kako lepi kraji in kakšna vina so tam, vse je treba predstaviti. V tem pogledu, z vinsko zgodbo je, pa naj je slišati še tako kičasto, Slovenija čudovita.
Lani sem imel čast govoriti s Stevenom Spurrierjem. Razmah tako imenovanih oranžnih oziroma jantarnih vin, pridelanih po stoletja preizkušenih metodah daljše maceracije, je komentiral z besedami, da gre za fascinantna vina, ki pa so za vinarja precejšnje tveganje. Vi jih tudi ponujate.
V našem katalogu jih ni veliko, bolje bi bilo reči, da jih je malo. Veseli smo, da zastopamo Valterja Mlečnika, za katerega nasploh mislim, da je v tem delu Evrope eden najboljših vinogradnikov in vinarjev, sam pa nisem ravno velik ljubitelj ekstremnih oranžnih vin. Po mojem mnenju gre za zelo delikatno zadevo, ki se lahko hitro zvrne v prepad, drugače pa je lahko fenomenalna …
Vina z agresivnim šarmom?
… jaz pravim, da so to zelo zanimiva vina za pozne večerne ure, morda z izbranim sirom.
Spurrier je tudi dodal, da ni privrženec tako imenovanih naravnih vin, češ da pogosto enostavno niso dobra, ker jim ali nekaj manjka ali pa je česa preveč. Vaše mnenje?
Za naravna vina – in govorjenje o njih je pri nas postalo modno – bi lahko rekli, da so taka v Sloveniji vsa, od prvega do zadnjega, vinogradnik ima zemljo, trto in roko in seveda svojo miselnost, svoj pogled na podobo vina, ki ga namerava dati na trg. Izogibam se oznaki naravna vina, so pa ekološka, biodinamična, oranžna, skratka vina različnih pridelav, od katerih jih je del po mojem mnenju modni trend, modna muha. Spoštujem vsakogar, ki se je pripravljen spustiti v tako, malce drugačno zgodbo pridelave vina, vsak išče na trgu prostor zase na svoj način.
Ob poslovanju z institucionalnimi kupci vin verjetno zlahka ponudite odgovor na vprašanje, kaj pijejo Slovenci oziroma kaj se pije v slovenskih restavracijah. Ni več domneva: kultura poznavanja in pitja vina se je v zadnjih desetletjih nedvomno spremenila.
Krivulja poznavanja vina in vsega, kar je povezano z njim, je šla strmo navzgor, nekaj je k temu pomagal trend dobrega kuhanja doma, v povprečju vemo o vinu vse več, nekaj je prispeval vse bolj bohoten turizem, ki ga tako kot poslovni svet zanimajo tudi dobra vina, posledica so obširnejše in natančnejše vinske karte. Veliko je sicer še rezerve, si mislim, v manjših barih še zmeraj ne gredo naprej, premalo je vin na kozarec in preveč vin v litrskih steklenicah. V Trstu vam bodo v še tako majhnem barčku ponudili izbor petih šampanjcev, petih franciacortov, petih proseccov, izbor svežih belih vin, hišno belo itd. Glede na to, da je Slovenija tako lepo obdarjena s trto, bi morali še veliko več narediti za lepšo ponudbo.
Pred časom sem prebral, da ste tudi dobavitelj vin slovenskim veleposlaništvom. Se tam pije najboljše?
Gre za javni razpis, na katerem protokol oziroma njihovi someljeji izbirajo vina, potem pa veleposlaništva vina naročajo. Zaradi zniževanja stroškov je tudi v tem segmentu opaziti varčno obnašanje in se ne naročajo vrhunska slovenska vina.
Vsak tretji četrtek v novembru se po svetu okuša božole. Pri nas ste to tradicijo uvedli vi, če se ne motim.
Uvedel jo je nekdo drug, mi smo jo nadaljevali, vzdržujemo jo še, a moram reči, da je v zatonu. Ne brez razloga: tudi v Sloveniji imamo precej mladih vin, vrednih pozornosti, nastalo je tudi datumsko neujemanje, nekateri vinarji dajo mlada vina na trg že oktobra, nekateri novembra. Poleg tega je omenjena francoska tradicija namenjena vsemu svetu, lepo je, da njihovo zgodnje vino pokušamo tudi mi, a če to ostane le v tistem tednu, ne bo nič narobe, saj imamo svojo portugalko, Šturmovo, Prusovo, iz metliške kleti in drugih. Božole je čisto v redu za začimbo in malce francoskega vzdušja.
Z vinarji ste v stalnem stiku. Kakšna letina se obeta?
Obeti so zelo lepi, kakšna bo, bomo šele videli. Prav bi prišlo malce dežja v začetku avgusta, toča tu in tam zmeraj kaj vzame, to je pač rizik narave, a sicer vse kaže lepo. No, dober je bil tudi lanski letnik, pravzaprav čudovit, vinogradniki imajo lepe stvari v kleteh, hkrati pa moramo vedeti, da je bil tako lep letnik po vsej vinorodni Evropi, vina – veliko je tudi dobrega in zelo dobrega – je med trideset in štirideset odstotkov več, zato bo kljub kvaliteti na vinskem trgu težko.
Kako bi potencialnemu kupcu opisali razliko med vinom za 20 ali 520 evrov? Chateau Petrus 2014 ponujate za 3294 evrov. Gre?
Mi se najprej radi pogovorimo, v katerem segmentu želi kupec izbirati, kakšno vino išče, sveže, ekološko, biodinamično, oranžno, za kakšno priložnost, kakšno spremljavo, šele nato mu jih lahko predstavimo, ravno zato pa imamo tako obsežen izbor, tudi vsak vinogradnik ponuja širino znotraj svoje ponudbe. Včasih, ob pomembnejših dogodkih, odločitev olajša degustacija; jaz lahko ponudim vino po svojem okusu, ki pa ni nujno enak okusu drugega. No, tu lahko dodam, da se največ, okrog trideset, petintrideset odstotkov, prodaja zmeraj istih vin, ta zgodba ves čas teče, tista, ki se obračajo, se ves čas obračajo, vsa druga pa so posebne zgodbe.
Torej teorija dolgega repa, kakršno pozna tudi knjižno založništvo.
V poslu je ta krivulja zmeraj enaka, a pomemben je vsak delček, vsak vinogradnik, vsak od njih se trudi narediti svoje vino … in če pride toča ... razumem, da mu gre na jok. Distributerji tega rizika nimamo, nam toča ne sklati posla, naša naloga je na lep način predstaviti vinogradnikov izdelek, vino, ki ga je pridelal s srcem in ga je treba kar najlepše predstaviti kupcem, strankam, vinopivcem.
Koliko je po vašem mnenju resnih vinskih zbiralcev z ustrezno kletjo, vinskimi omarami in drugim ustreznim priborom?
V zadnjem desetletju vse več, v zadnjih dveh, treh letih pa še prav potencirano. To še niso velike številke, se pa odnos do vina izjemno spreminja.
Sprašujem zato, ker ste tudi v poslu z vinskimi omarami oziroma vitrinami in celo aparatom, ki zna natočiti vino, tako rekoč vinomatom.
To zadevo smo začeli sami razvijati v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za strojništvo, a smo še v testni fazi. Nekaj jih imamo, v naši vinoteki, v Wine pointu v Ljubljani, v radgonski kleti, prav kmalu bo tudi v vinoteki na Ljubljanskem gradu, a vse še preizkusno. To je produkt, s katerim hočemo napisati slovensko zgodbo, zdaj še iščemo kooperante, ki bi jih zanimalo pristopiti. Načeloma bi bil tak aparat uporaben v hotelih in velikih vinotekah, omogoča pokušanje vina od degustacijske količine prek pol do enega decilitra brez zunanje pomoči. Je pa zamisel še v povojih, prepričan sem bil, da bo vse steklo z manj težavami, pa bomo zabili še vsaj pol leta, da bi lahko naredili bum.
Vaša najljubša sorta ali zvrst vina?
Zelo imam rad slovenska vina bordojskega tipa, v tem segmentu jih je precej; navdušujejo me – pa ne za osvežitev ali žejo – sveža, pitna, lepa bela vina, sivi pinot, rebula, malvazija, neverjetni so tudi sauvignoni, in kot sem omenil, ob kakem večeru godijo tudi bela macerirana vina. Se pa ne držim zmeraj istih, rad poskušam različna, v trendu pa so seveda penine in šampanjci. Slovensko ukvarjanje s peninami se je izjemno dvignilo in slovenski vinarji ponujajo lep niz odličnih penin.
V reviji O vinu sem prebral, da tudi vi – tako kot Tomaž Sršen – za odlično pijačo k potici priporočate portovec.
Portovec in podobni izdelki so za slovensko vinoljubno javnost zanimivost, ki se ne sklada povsem z glavno slovensko vinsko zgodbo: seveda se zelo prilegajo potici, a z lahkoto takoj najdemo več kot ducat slovenskih vin, ki se prilegajo enako dobro. K slovenski potici sodi slovenska kapljica.
Intervju je bil objavljen v dnevniku Delo, 28. julija 2019. Novinar: Igor Bratož
